Ko ne morem več govoriti (kar se sicer bolj redko zgodi), potem besede izlijem na papir. Produkt tega dela sta dve izdani knjigi (v samozaložbi seveda), tretja je pa v pripravi in komaj čaka, da izide, če ne jo bo razneslo od količine napisanih besed in verzov. Govorim o pesniških zbirkah. Marsikdo se je v samih pesmih našel, marsikdo se še bo. Meni se kakšna pesem zdi danes zelo drugačna od takrat, ko sem jo napisala, ampak to sem jaz – v različnih obdobjih življenja in z različno veliko količino ljubezni v sebi.
Pesem se vam odpre tako, da kliknete na naslov pesmi.
Ko greš |
Lepa je... |
Lepa je… |
In vendar moram dalje. |
Ko jokala sem |
Želeti si nekaj, |
Nedokončane misli, |
Nekoč... |
Že celo življenje |
|
|
Objela bi to zemljo, |
Ko spominjam se vseh študentskih dni, |
Bilo je strastno. |
Strast. Strast. Strast. |
|